Unesco Biosferno območje Kras
Edinstveno biosferno območje z več vpisi na sezname dediščine Unesco
Biosferno območje Kras, ki je od leta 2004 uvrščeno v Unescov program Človek in biosfera (Man and the Biosphere Programme – MAB), se v jugozahodni Sloveniji razteza na površini več kot 105.000 ha. Njegova naravno geografska značilnost je kontaktni kras, kjer se stikajo vodoprepustna kraška območja planote Kras, Čičarije, Pivke, Snežnika in dela Javornikov z neprepustnim območjem flišnih Brkinov.
Območje zaznamujejo številni kraški pojavi, kot so jame, udornice, vrtače, kraški ravniki in visoke dinarske planote. Na stiku apnenca s flišem so v preteklih geoloških dobah nastale ponorne jame in slepe doline. Največji jamski fenomen so Škocjanske jame, skoraj 7 kilometrov dolg splet jam z enim največjih podzemnih kanjonov na svetu in s prostornino več kot 5,5 milijonov m3. Na vzhodnem delu biosfernega območja so Pivška presihajoča jezera, ki se z vodo napolnijo ob visokem vodostaju podzemne vode. V Brkinih so številne hudourniške grape, od koder se vodotoki večinoma stekajo v reko Reko.
Pomembno bogastvo Biosfernega območja Kras predstavlja pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Predvsem na suhih kraških travnikih, mokrotnih travnikih ob vodotokih ter v obširnih gozdovih živijo številne redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste. Prava posebnost med življenjskimi prostori so jame, kjer so raziskovalci odkrili številne endemične živalske vrste, med njimi človeške ribice (Proteus anguinus) in hrošča drobnovratnika (Leptodirus hochenwartii). Težko dostopni in dokaj neokrnjeni gozdovi nudijo življenjski prostor tudi trem največjim plenilcem, medvedu (Ursus arctos), volku (Canis lupus) in risu (Lynx lynx). V biosfernem območju živi kar 27 od 31 znanih vrst netopirjev v Sloveniji.
Arheološka najdbe kažejo na pomembnost tega prostora in poselitev od prazgodovine dalje. Iz obdobja srednjega veka izstopata dediščina številnih še ohranjenih cerkva in dediščina gradov, od katerih je v celoti ohranjen le grad Prem.
S skrbjo za kraško površje so se skozi stoletja ohranili suhi kraški travniki s suhimi zidovi in številnimi vodnimi zajetji (kali), na hribovitih predelih pa terasasti visokodebelni sadovnjaki. K ohranjanju biotske pestrosti in kulturne dediščine pomembno prispevajo tudi napredno čebelarstvo ter ovčjereja in živinoreja s transhumantnim pašništvom.
Kulturna dediščina biosfernega območja na svojstven način odslikuje njegove naravne značilnosti. Značilna stavbna dediščina, sledovi bogate zgodovine mlinarstva in žagarstva, dediščina furmanstva, rudarjenja in življenja ob Južni železnici pričajo o načinu življenja v sožitju z naravnim okoljem, ki ga danes spodbujajo in ohranjajo Unescova biosferna območja. Posebej dragocen del lokalne kulturne dediščine je duhovno izročilo, ki sega še v poganske čase. Danes ga ohranjajo predvsem pustne skupine, med katerimi izstopata najstarejša Škoromatija in Vrbiške šeme, ki sta varovani kot nesnovna dediščina.
Biosferno območje Kras ima velik nacionalni in mednarodni pomen. To je območje regijskega parka Škocjanske jame, krajinskega parka Pivška presihajoča jezera in krajinskega parka Beka. Veliko je tudi naravnih vrednot in naravnih spomenikov ter spomenikov ali območij kulturne dediščine. Območje leži znotraj Natura 2000 območij Kras, Reka in Snežnik – Pivka. Na mednarodni ravni so Škocjanske jame vpisane na seznam svetovne dediščine Unesco kot samostojna enota, pragozd Snežnik pa je del več državne, serijske enote Starodavni in prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope. Škocjanske jame so vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč ter med prvih 100 geoloških točk IUGS. Veščine suhozidne gradnje, znanja in tehnike pa so vpisane na seznam nesnovne dediščine Unesco.
