Markovska pastirska pot

Zanimive točke na pastirski poti 

Pot se začne pri krožišču, kjer je napajalno korito. Narejeno je bilo v obdobju druge svetovne vojne za napajanje furmanskih konjev in volov. Ob koritu sta danes dve apnici, nekoč pa jih je bilo dvanajst. Vsaka je imela svojega lastnika, v njih pa so shranjevali gašeno apno. Pot se nadaljuje do Kramarjeve pečine, nato do vojaškega bunkerja, vse do najvišje točke – hriba Bezljak. To ime naj bi dobil, ker so se na njem nekoč pasle krave, ki so rade bezljale, ker je bilo premalo trave. Na hribu so tudi ostanki bunkerjev in škavnica. V škavnici je celo leto voda in ne ve se natanko, od kod izvira. Na vrhu hriba plapola slovenska zastava. 

Pot se nadaljuje do Mihčeve pečine, vse do Bečuna. Bečun je kamnit vodni objekt, ki se je od 17. stoletja naprej uporabljal na širšem območju Čičarije. Bil je nepogrešljiv vir pitne vode, ki je ni zmanjkalo niti v največji suši. Vaščanke so pred davnimi leti tu prale perilo. Voda se je uporabljala tudi za umivanje, pripravo hrane ter napajanje drobnice in živine. V bližini je tudi kal, kjer se pogosto napajajo gozdne živali. 

Pot vodi naprej do lovske preže, naslednja zanimivost pa so Staje. Ime so dobile po dveh ogromnih hrastih, pod katera so domačini ob opoldanski vročini gnali živino. Nekoč je tu potekala glavna cesta za Skadanščino in Slavnik. Proti koncu poti je še zadnja točka – Cajna. Ime ima po Jurjevi dolini, ki je imela obliko pletene košare (cajne).