Šege in navade

Šege in navade na Krasu Večina šeg in navad se dogaja ob tradicionalnih praznikih, ki so povezani s krščansko religijo. Krščanska cerkev je v tradicionalni kmečki družini predstavljala pomembno oblast. Šege in navade ob različnih praznikih pa nam kažejo tudi človekovo povezanost z naravo, ko so ljudje prosili božje sile predvsem za dobro letino.     

 

mojster janez

Najpomembnejše skupno vaško veseljačenje je bilo ob praznovanju godu cerkvenega vaškega zavetnika, ki ga je skupnost navadno obhajala prvo nedeljo po svetnikovem koledarskem godu ali pa na dan godu. V teh dneh je bilo po vaseh še prav posebej živahno, v nekaterih krajih pa je bilo praznovanje povezano z vaškim sejmom. Navadno se je praznični dan začel s slovesno sveto mašo in procesijo po vasi. Po domovih so gospodinje pripravile obilnejše kosilo, na katero so povabile še sorodnike iz sosednjih in daljnih krajev, popoldne pa je bil vaški ples. Velikokrat so cerkvene oblasti ples prepovedale. Danes se je v večini župnijskih cerkva praznovanje ohranilo, sicer v skromnejši obliki in brez sejmov, po nekaterih vaseh pa se tržno življenje ponovno obuja (Štanjel). 

Med prvimi šegami in navadami v koledarskem letu velja pustovanje, ki naj bi odganjalo zimo in prinašalo pomlad. Včasih so pripravili pustovanje v vsaki vasi, danes pa le še ponekod. Veliki pustni sprevodi so bili značilni predvsem za spodnji Kras. Maškare (šeme) hodijo po vasi in obiskujejo domačije, kjer dobijo 'fancle' (ponekod imenovane miške), štra

Pust Kras

vbe, vino, jajca, klobase in denar. Sprevod šem je bil včasih na pustni torek, danes pa je med vikendom (soboto ali nedeljo) pred pustnim torkom. Le redke vasi imajo pusta na torek (Gorjansko, Štorje). Ponekod zvečer pripravilo ples, na katerem so včasih jedli 'frtaljo' z jajci in klobasi. Po nekaterih vaseh imajo dva sprevoda; za otroke in za odrasle. Na pepelnično sredo se  pusta pokoplje. K izginjanju tega običaja je pripomogla italijanska oblast v času med obema vojnama. Kot pomemben element ohranjanja nacionalne in etične zavesti, pa se izkazuje pustni običaj pri slovenski manjšini v Italiji. Na Opčinah že več let prirejajo mestni tip karnevala.

 

Po drugi svetovni vojni se je ponovno uveljavilo praznovanje 1. maja, od leta 1890 mednarodnega delavskega praznika, ki je bilo prekinjeno v času fašistične oblasti. V večini krajev na Slovenskem, tudi v vaseh na Tržaškem, je praznovanje povezano s postavljanjem mlajev, visokih borov z olupljenim deblom, zelenim vršičkom in okrasnim vencem, na katerem visi sadje (pomaranče, jabolka); na vrhu plapola zastava. Mlaj se postavlja na predvečer 1. maja, ponekod ga spremljajo še kresovi, ki pa so nekoč spremljali praznovanje godu Janeza Krstnika (24. junija). Ta navada je izvirala iz  poganskega običaja ob najdaljšem dnevu v letu. Danes se 25. junija v Sloveniji praznuje dan državnosti.

Mlaj

Zanimiva šega se odvija tudi dan ali dva pred poroko mladoporočencev. Pri tej šegi, ki se je na Krasu ohranila v manjših razlikah do današnjih dni, z manjšimi posebnostmi po posameznih vaseh nekako velja, da se v četrtek pred poroko meri koluno in vozi balo. V bali je včasih nevesta k hiši prinesla pohištvo, svoje ročne izdelke in košaro s kokošjo. Na petek se dela kaluno. Mladi, neporočeni fantje in dekleta mladoporočencu naredijo ''kaluno'', kar pomeni, da z brinjevimi vejami in rožami okrasijo vhod v domačijo. Rože morajo biti ukradene po vrtovih iz drugih vaseh kot je mladoporočenec. Na kolono obesijo tablo s sporočili kot so: Naj ljubezni burja ne odpihne, vso srečo na novi poti…Kaluno je treba tudi plačati. Ponavadi jo mladoporočenki plača njen bodoči mož ali ženinova priča. Včasih so na ''kalune'' zahajali le mladi vaščani, danes pa so postale prave vaške veselice, kjer se srečajo prijatelji, krajani in gostje iz drugih vasi. Na poročni dan se mora bodoči ženin, ko pride po nevesto, izkazati in uspešno prestati vse izvirno sestavljene naloge, ki mu jih pripravijo krajani vasi.

 

porokaŠtanjel, venček

(besedilo: dr. Jasna Fakin Bajec)

Potrebujete pomoč?

Tu smo!


2+5=

Rezervacije