Arhitekturna dediščina

Kraška kultura predstavlja poseben tip gradnje. Kraševi so že od nekdaj navajeni na burjo, ki pozimi ostro bije, poleti pa prijetno hladi, so razvili poseben tip gradnje, ki kljubuje tudi najbolj ekstremnim vremenskim razmeram.

Kraške vasice so večinoma gručaste, to pomeni, da so hiše strnjene, povezane z ozkimi potmi. Gručaste tudi zato, da so se lažje obvarovali pred močno burjo. Kraševci so kljub svoji nerodovitni zemlji videli potencial pokrajine. Naselili so se v bližini bolj rodovitnih krajev, za gradnjo pa so koristili kamen. V starih časih so bile kraške vasi bistveno bolj povezane kot danes, vsaka vas je namreč imela vaško jedro, kjer so se vaščani zbirali za posvete, v spomladanskem in poletnem času pa so organizirali »robute«- skupno delo vaščanov na vasi. Vaščane na Krasu je povezovala tudi kraška »štirna«, saj moramo vedeti, da je bila tukaj velika revščina, tako, da so imeli vsi prebivalci skupen vodnjak, saj si ga vsaka hiša ni mogla privoščiti. Voda se je iz vseh streh zbirala v srednjo komunsko štjrno in tako je bila tudi voda skupna. So pa bili na Krasu tudi premožnejši prebivalci, ki so si lahko privoščili bistveno več, najemali dobre kamnoseke in urejali pravo »kraško vilo«. Še danes lahko nekatere gradnje povežemo z bogatejšimi. Najprej obdaja »borjač« oz. dvorišče visok suhozid, ki zapira posestvo, vhod v posestvo predstavlja »porton« oz. »kaluna«, kamnit oblok, ki predstavlja gospodarja in letnico izdelave, ob vhodu na dvorišče lahko opazimo lastno »štirno« in pa seveda kamnito mizo s kamnitimi stoli, po možnosti pod kakšnim hrastom ali murvo. Hiša je dvonadstropna, spodnji deli os večinoma bivalni, zgornji spalni. Središče kuhinje predstavlja črna kuhinja »spahnjenca«, kjer se je ob večerih zbirala družina. Zgornje prostore praviloma povezujejo zunanje lesene stopnice, po njih pa pridemo na značilen kraški leseni »gank« oz. balkon. To so značilnosti hiš bogatejših prebivalcev, revnejši so imeli bistveno manj prostora. Tudi niso imeli svojega dvorišča, zaprtega s suhozidom kaj šele svojo »štirno«. Hiše so bile zelo skromne , bistveno premajhne za takratne številčne družine, pa vendar so zmogli. Dnevi so bili večinoma izkoriščeni zunaj, na poljih ali paši, če so imeli drobnico. Ker je bilo število otrok v kraških družinah veliko, postelj pa malo, so nekateri so nekateri otroci spali celo v omarah in skrinjah za shranjevanje. Pri revnejših prebivalcih so hiše bile prav tako dvonadstropne. V spodnjih prostorih je bila živina in gospodarski pomočniki, zgoraj pa bivalni prostor.

Kraška hiša je bila, kot že rečeno, grajena iz kamna, ki ga je na Krasu na pretek. Kamni so bili obdelani tako, da se je lažje gradilo in vezani z vezivom. Stene hiš so bile debele tja do 70 cm. Okna so bila manjša obdana z »jrtami« (obdelanimi kamni za okras), do 1. svetovne vojne, ko še ni bilo stekla na Krasu, pa so bila okna zaprta z železnimi križi (da ne bi mogli nepridipravi vstopiti v hišo). Strešna kritina je bila prav tako kamnita, »skrle« (podolgovato oblikovan kamen), ki so bile postavljene pod kotom 45°. Skrle so material, ki ga je vse redkeje mogoče dobiti pod zemljo. V naravi se jih dobi vse težje, tudi mojstrov, ki so obvladovali takšno kritino skoraj ni več. Vrata v hišo so bila pogosto modra, saj so jih pobarvali z modro galico, ki je ostala pri škropljenju trt, s tem pa so les zaščitili pred zajedavci, pred hišo je bil latnik, ki je ustvarjal prijetno senco v poletnih mesecih, po njem pa je plezala trta. Pod latnikom pa je običajno bila miza, kjer so se lahko prebivalci odpočili po dolgem dnevu na njivi in spili kozarec vina. Kamnita klop ob mizi je bila vedno prikrita z leseno desko, kar nam pove, da so v tistih časih precej skrbeli za svoje zdravje.

Kraška kultura predstavlja poseben tip gradnje. Kraševi so že od nekdaj navajeni na burjo, ki pozimi ostro bije, poleti pa prijetno hladi, so razvili poseben tip gradnje, ki kljubuje tudi najbolj ekstremnim vremenskim razmeram.

Kraške vasice so večinoma gručaste, to pomeni, da so hiše strnjene, povezane z ozkimi potmi. Gručaste tudi zato, da so se lažje obvarovali pred močno burjo. Kraševci so kljub svoji nerodovitni zemlji videli potencial pokrajine. Naselili so se v bližini bolj rodovitnih krajev, za gradnjo pa so koristili kamen. V starih časih so bile kraške vasi bistveno bolj povezane kot danes, vsaka vas je namreč imela vaško jedro, kjer so se vaščani zbirali za posvete, v spomladanskem in poletnem času pa so organizirali »robute«- skupno delo vaščanov na vasi. Vaščane na Krasu je povezovala tudi kraška »štirna«, saj moramo vedeti, da je bila tukaj velika revščina, tako, da so imeli vsi prebivalci skupen vodnjak, saj si ga vsaka hiša ni mogla privoščiti. Voda se je iz vseh streh zbirala v srednjo komunsko štjrno in tako je bila tudi voda skupna. So pa bili na Krasu tudi premožnejši prebivalci, ki so si lahko privoščili bistveno več, najemali dobre kamnoseke in urejali pravo »kraško vilo«. Še danes lahko nekatere gradnje povežemo z bogatejšimi. Najprej obdaja »borjač« oz. dvorišče visok suhozid, ki zapira posestvo, vhod v posestvo predstavlja »porton« oz. »kaluna«, kamnit oblok, ki predstavlja gospodarja in letnico izdelave, ob vhodu na dvorišče lahko opazimo lastno »štirno« in pa seveda kamnito mizo s kamnitimi stoli, po možnosti pod kakšnim hrastom ali murvo. Hiša je dvonadstropna, spodnji deli os večinoma bivalni, zgornji spalni. Središče kuhinje predstavlja črna kuhinja »spahnjenca«, kjer se je ob večerih zbirala družina. Zgornje prostore praviloma povezujejo zunanje lesene stopnice, po njih pa pridemo na značilen kraški leseni »gank« oz. balkon. To so značilnosti hiš bogatejših prebivalcev, revnejši so imeli bistveno manj prostora. Tudi niso imeli svojega dvorišča, zaprtega s suhozidom kaj šele svojo »štirno«. Hiše so bile zelo skromne , bistveno premajhne za takratne številčne družine, pa vendar so zmogli. Dnevi so bili večinoma izkoriščeni zunaj, na poljih ali paši, če so imeli drobnico. Ker je bilo število otrok v kraških družinah veliko, postelj pa malo, so nekateri so nekateri otroci spali celo v omarah in skrinjah za shranjevanje. Pri revnejših prebivalcih so hiše bile prav tako dvonadstropne. V spodnjih prostorih je bila živina in gospodarski pomočniki, zgoraj pa bivalni prostor.

Kraška hiša je bila, kot že rečeno, grajena iz kamna, ki ga je na Krasu na pretek. Kamni so bili obdelani tako, da se je lažje gradilo in vezani z vezivom. Stene hiš so bile debele tja do 70 cm. Okna so bila manjša obdana z »jrtami« (obdelanimi kamni za okras), do 1. svetovne vojne, ko še ni bilo stekla na Krasu, pa so bila okna zaprta z železnimi križi (da ne bi mogli nepridipravi vstopiti v hišo). Strešna kritina je bila prav tako kamnita, »skrle« (podolgovato oblikovan kamen), ki so bile postavljene pod kotom 45°. Skrle so material, ki ga je vse redkeje mogoče dobiti pod zemljo. V naravi se jih dobi vse težje, tudi mojstrov, ki so obvladovali takšno kritino skoraj ni več. Vrata v hišo so bila pogosto modra, saj so jih pobarvali z modro galico, ki je ostala pri škropljenju trt, s tem pa so les zaščitili pred zajedavci, pred hišo je bil latnik, ki je ustvarjal prijetno senco v poletnih mesecih, po njem pa je plezala trta. Pod latnikom pa je običajno bila miza, kjer so se lahko prebivalci odpočili po dolgem dnevu na njivi in spili kozarec vina. Kamnita klop ob mizi je bila vedno prikrita z leseno desko, kar nam pove, da so v tistih časih precej skrbeli za svoje zdravje.

Potrebujete pomoč?

Tu smo!


4+6=

Rezervacije